Še dobro se spomnim: na pragu sem stala
s kovčkom ob sebi, solznih oči.
Mamica tudi z menoj je jokala,
prvič po svetu gre ljubljena hči.
Jablane kakor neveste odete
v cvetju pomladnem takrat so bile,
v srcu še vedno so slike ujete,
z mano spomini so še.
Tudi na tujem jablane cvetijo,
tudi na tujem potok žubori.
a besede mamine domače
slišati nikjer na tujem ni.
Ko smo doma ob večerih zapeli,
vsi smo bili kakor eno srce,
zdaj šele vem, kaj takrat smo imeli,
zdaj, ko minilo je vse.