Z vetrom v laseh kdaj stečeva v sončen dan,
mlada, brez skrbi in najin svet je nasmejan.
Včasih se igrava – jaz bežim in ti loviš,
ko me ujameš, za nagrado en poljub dobiš.
Pred ljudmi objemaš me, držiš me za roko,
ljubiš me in hočeš, da to čisto vsi vedo.
Ko se ptički ženijo, mi nosiš vrtnice,
zmagoslavno smeješ se, ko mi nerodno je.
Moj si, kadar listje zašumi,
ko zapiha z juga, ko sneži.
Moj si tudi, ko pomlad prebuja se.
Moj si, ko oblačno je nebo,
ko je mraz, ko zunaj je toplo.
Moj si, svet v dvoje s tabo lepši je.
Morda boš že jutri s kakšno drugo se lovil
in jo, kakor včasih mene, v svoj objem boš skril.
Morda kdaj postalo žal mi bo, da te poznam,
danes pa sem srečna, danes te rada imam.