Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res.
Krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem, da so samo papir –
zmaji, ki že tol’ko let visijo nad menoj.
Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš, da so samo papir –
smehljaji, ki že tol’ko let smejijo se s teboj.
Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le, da me vidijo s teboj.