Včasih sanjam, da sedim na tleh;
travne bilke, pesek v laseh.
Kar naenkrat se zamenja čas,
starejši sem, a imam otroški glas.
Kje je zdaj mladostni krik in smeh?
Kje je želja in nedolžni greh?
Za gorami, za vodami ostal,
ni ga z mano, svojo pot je ubral.
Čas nam krade in žre moči,
polni glave in prazni oči.
Svetle ceste, temne sledi,
kar je staro, se novo zdi.