Včasih se mi zdi moj svet
med vse in nič razpet,
v razbitini sreče ujet.
Drugič dan poljubi me,
kar bilo je in kar je,
soncu smeje se srce.
Vedno v meni, vedno tu,
kakor večnost, ki prebuja stara potovanja.
Kdo si, tihi zven miru,
obstanem z njo, da sanjam moja iskanja.
Z njo v sebi vem, pesem je vse, kar sem.
Včasih čas se spremeni,
v sebi iščem sled stopinj,
ki pometa jih spomin.
Vedno v meni in povsod,
v igri časa ni zmot,
pesem hodi mojo pot.