Ko bom zaspal,
ne ponujaj mi vzglavja,
saj kdor se poslavlja, ne mara topline,
v hladu naj mine, kar mora miniti,
nočem dvomiti, da res hočem iti,
hočem dotik le, razgreto je čelo,
hladen dotik le srce je hotelo.
Ko boš zaspal,
ne išči si vzglavja,
srce naj poslavlja se s kančkom topline,
če mora, naj mine, kar hoče miniti,
a pusti dvomiti, da res hočeš iti,
dovoli poljub na razgreto ti čelo,
vroč le poljub srce je hotelo.
Ob klicu slovesa ne smeva ihteti,
saj kdor se poslavlja, ne mara verjeti.
Vedro naj bo, kar pač mora biti,
naj bo nasmeh, srce ne bo prazno,
ko se razideva komaj opazno.