Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj,
na modrem nebu daljen in svetal
spet kot nocoj bo Orion sijal.
Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,
takrat prastaro temno bo drevo,
šumel bo v vetru kot teman spomin
na ta večer, ko stala sva pod njim.
Skoz’ mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,
le mladi par, ki se bo tu takrat objel, bo drug.
Prav kot nocoj v pomladni mrak sijal bo Orion
in prav tako, kot jaz morda, bo rekla deklica:
»Kako je daleč, kako je lep,
kako blešči se njegovih sedem zvezd.«
Čez tisoč let, ko naju ne bo več,
na nebu Orion sijal bo še.
Poljubi me za tisoč dolgih let,
ko tu mlad par se bo poljubil spet.