Posedaš v sobi osamljen nocoj,
vabim te v glasbe svet,
saj je življenje kabaret,
vabim te v kabaret.
Odloži metlo in knjigo in skrb,
naj bo počitnic čas,
naš svet je kabaret, fant moj,
vabim te v kabaret.
Poskusi gin in charleston,
še ti kaj zaigraj, praznuje
z nami naj omizje, poje.
Usoda naša je v čudnih rokah,
izbriše nasmeh kot dim.
Naš svet je kabaret, fant moj,
vabim te v kabaret.
Imela sem prijateljico Elsie,
delila z njo najeto sobo v Chelsea,
veljala ni za sramežljivo cvetko,
pravzaprav najel si jo lahko na uro.
Na dan, ko je umrla, so sosedje
krivili le tablete in likerje.
Ležala kot kraljica je tedaj,
še danes vidim presrečen njen smehljaj.
Pa le si mislim, zame še živi
in spominjam se, kako mi govori:
»Posedaš v sobi ves osamljen nocoj,
vabim te v glasbe svet.
Naš svet je kabaret, fant moj,
vabim te v kabaret!«
Plesala je in pela je,
kako bom zapustila Chelsea,
pa bom šla, odšla bom kot Elsie.
Kaj bi s priznanji, otroštva ni več,
zaman ga iščemo naprej.
Naš svet je kabaret, fant moj,
življenje le kabaret, fant moj
in všeč mi je kabaret!