Drug mimo drugega gremo,
komajda se kdaj ozremo.
Tujci drug drugemu,
tujci smo sebi med pisano gnečo ljudi.
V gozdu betonskem živimo,
kdo ve, po čem hrepenimo.
Vsak dan srečujemo znane obraze,
a vsem se neznansko mudi.
Breza moje mladosti,
mar je s tabo tako,
kakor z vsemi spomini,
mar si mrtvo drevo?
Breza, pošlji mi vejico
z listjem svilenim
za znamenje, da še živiš.
Pošlji ptico spomina,
čeprav bolečina jo zmeraj spremlja.
Breza moje ljubezni,
ali še zeleniš?
Tu se le bežno poznamo,
kdo neki bi hotel z mano,
kdo bi utegnil z menoj pohiteti
iz gozda betonskih dreves?
Breza naše mladosti
v naših sanjah živi.
Včasih, kadar smo sami,
tiho zašelesti.
Breza spomina,
breza ljubezni,
breza mladosti,
breza naših srečnih dni.