Po parku sem se sprehajal, na klopci je sedel
majhen slepi deček, ne ve, kaj bi počel.
Postal sem in mu rekel, če bi orglice imel.
Naučil sem ga igrati, zdaj srečen je, vesel.
Ko so pesmi iz orglic zvenele,
vsi ljudje so prisluhnili mu.
Ko so pesmi iz orglic zvenele,
slepi deček našel srečo je tu.
In ko pesmi iz orglic zvenijo,
vsi ljudje vedo, kdo jih igra.
In ko pesmi iz orglic zvenijo,
takrat sonce sije mu sred’ srca.
Za slepega so dečka kmalu vsi izvedeli,
otrok prišlo je mnogo, prisluhnili so mu.
Na orglice zdaj deček igra jim vsaki dan,
v temi je življenja zdaj našel sončen dan.