V tistem delavskem naselju,
kjer sem fantič kratkohlač
gledal v svet z velikimi očmi,
večkrat sem se spraševal
zakaj grenak se kruh ta zdi,
ko gledal sem očeta, žuljave dlani.
Bil je dan, ko le položil
toplo roko na glavo,
rekel: “Kaj naj dam ti? Imam le te roke.”
Vem, takrat sem se zavedel,
ko me je tiho pogledal,
v očeh so se iskrile mu solze.
Naj položim ti prgišče sanj v toplo dlan,
naj te greje, ko ti bo hudo,
spet bo s tabo tihi glas poznan,
tudi možje včasih jočejo.
Tam na vasi se dobiva,
ko je včasih čudno siva
ta prihodnost, naj jo vzame vrag,
jočeva in se smejiva
tu, kjer tiho zdaj počiva
on, v objemu teh zelenih trat.