“20 let, moj fant, brez domovine,”
je govoril ves tresoč in nebogljen.
Toliko dni, noči brez ljubice mine,
danes dobro vem, oditi ne bi smel.
Ko se dvigajo meglice nad gorami
in pred mano je dežela ljubljena.
V prsih stara pesem se predrami,
veter osuši še zadnjo sled solza.
Pušeljc bel, mi spleti ljubica.
Pušeljc bel iz cvetja slovenskega.
Danes prišel, da bi te objel,
rodna gruda, daleč si bila.
Ko nekoč se oglasi zvonovi,
mi naznani mi jesen slovo,
naj z menoj zasanjajo bregovi,
na livadi ravni za vasjo.