Tam na jasi sredi gozda, kjer stoji moj dragi dom.
Na lesenem pragu čaka name mati.
Nič ne reče, smreke le šumijo, ko solze spregovorijo,
pospreme v najin skromni dom.
Iz peči diši po kruhu, jaz v spominih izgubljen,
ko iz sobe stopi moja draga Meri.
Stisnem k sebi njene roke bele, uste kakor češnje zrele
in ji povem kako pogrešal sem.
Takrat pa sem odprl oči
in zagledal okoli sebe štiri sive zidove.
Spoznal sem, da sem samo sanjal.
A prišel bo dan pomladi moje,
ko objel bom spet vse svoje,
ko stopil bom spet v svoj dragi dom!