Spoznal sem Maričku, v gostilni pr’ Petru,
ene fajhne sobotne noči.
Nogice bele in druge zadeve so zmešale moje dlani.
Pa sn se spozabo in jo povabo k sosedovmu Francu na gan.
Tam sn jo polubo in jo zasnubo pa sn bil že kuhan ko žgank.
Pa sva se uzeva, tk lpo živeva, a glej si prešmentano reč.
Se je mazat začeva, pred špeglom sedeva, a skuhava u prava ni nč.
Ni znava pomivat, ne kuhat, ne šivat
tud v pojstli je bla čist odveč,
sn reko, hej frava, ti pa si taprava,
najprej pa tk ne bo šlo več.
A Micka hoče bt ljepa, se maže no lišpa vse dni,
jenka oprijeta in vsa toaleta, kako me za Micko skrbi.
Kje so tvoje plave očke, moja draga Micka.
Ko b’ ti vedva kk me stiska, ko si parva špička!