Temna je noč, temnejša kot saj.
Le par luči osvetljuje to cesto.
Le hladen spomin, spomin bolečin.
Prav tu sva nekoč se ločila.
Kot senca sedaj oživel je spet maj.
Prav vse je kot takrat bilo je.
Sedaj le nasmeh obris mi na to,
ko zdavnaj ko maj, to bilo je.
In mislila sva si oba takrat,
kaj moreš takšno je življenje.
V trenutku prvem še ljubezen je,
a kaj ko v drugem je trpljenje.
In ko nekoč se bova srečala,
morda ne bova se poznala.
A v srcu bo le lep spomin ostal,
nekoč imela sva se rada.
Zdaj jaz sem že mož, ti zdavnaj že mati
pa vendar bilo takrat tako hudo je.
To sled najino zabrisal je čas,
spomin ves v megli le ostal je.