Jutra pesem to pomlad budi,
v krošnjah pa še pesem tistih dni.
Bosa sva hodila v travi in verjela da vsi maji,
le za naju so ustvarjeni.
Vsi želeli so si kup sveta,
midva pa kot iz drugega sveta.
V ljubezen sva verjela, ko si k meni se prižela,
podarila mi košček neba.
Neko noč sva se izgubila,
kot bi zvezdo utrnila,
pozabila kaj sva si bila.
Šumijo bori na naši gori,
v hladni noči nad vasjo.
Nosijo pesem, pesem spomina,
ki tiho mi rosi oko.
Šumijo bori na naši gori,
v duši viharje vzbujajo.
In te spomine, ki ne zaspijo,
da sem izgubil ljubico.