Odšla si z jutrom in mi pustila solze,
v tistem pustem mestnem stanovanju.
Kjer sva živela skupaj in bila sva srečna,
kjer čuvala sva tisto staro pesem.
Zdaj hodim po mestu in z žalostjo gledam,
po vseh teh ljudeh in vso njihovo srečo.
Težko je priznati, a še živiš tu v meni
in še so tu besede, ki govoril sem jih vedno.
Če bom nekoč ostal brez tebe
in če boš tudi ti nekoč ostala sama,
globoko v meni bo živelo to spoznanje,
da si bila tudi moja, moja, Diana.
Od ljubezni, od sreče, od srečnega fanta,
je ostala razvalina.
Ki gleda na življenje s solznimi očmi
fanta s srcem polnim bolečine.