Megla čaka jutro, belo, belo mesto spi,
kdo ve, kdo te zbuja, nočem, nočem vedeti.
Brez besed te slišim, kot bi, kot bi tukaj bil,
kava prebudi me, škoda, škoda, da ne ti.
Ker želela sem si le to, da bi trajalo.
Stara zgodba, pesem, ki ne izzveni.
Še te čutim, tvoja slika pa bledi.
Ni načina, da srce te preboli,
več ne morem, ker brez tebe mene ni.
Večkrat se vprašam, če bi se kdaj srečala,
a bi se objela ali tiho mimo šla?
Ker želela sem si le to, da bi trajalo.