Včasih, ko nebo je prave barve,
vedno, ko je ravno prav toplo,
v postelji me spomni bela kava
na vse tisto, kar med nama je bilo.
Včasih, ko je jutro še megleno,
vedno, ko še raje spala bi,
manjka mi dotik tvoj, da zbudi me,
da zbudi vse, kar v nama še živi.
Po tebi mi diši poletje,
po tebi mi diši ljubezen,
po tebi še diši življenje.
Ljubezen se ne stara, midva le!
Včasih, ko potrka dež na okna,
vedno, kot da kaplje nosijo
tvoje in vse najine dotike
in vse tisto, kar med nama je bilo.