Ne razumem tega, če to volja je Boga
ali le usoda se igra.
Ko ljubezen ti pokaže, ti o sreči večni laže,
a nikoli tja te ne spusti.
Zdaj odrasla sva oba, a čutim kot takrat,
ko si rekel mi “imam te rad”.
Na dvorišču stare hiše, čas spominov ne izbriše
in čudeža, ki v srcu se zgodi.
Dva koraka, le dva koraka,
kratka dva koraka naju ločita.
Zdi se da sva pred vrati raja,
vrata pa zaklenjena.
Dva koraka, le dva koraka,
malo sta, a čudna pot gre do srca
in življenje eno je premalo,
da bi našla se midva.
Vsak po svoje sva odšla, a sva vedela,
da sva več kot le prijatelja.
Iščeva se kot kresnici, izgubljeni polovici,
ki le skupaj cela duša sta.