Premagam strah in grem.
Ničesar več ni, kar bi
bilo mi žal, bilo mi neprav.
Moj svet se vrti drugače kot vsi,
a v njem vse isto sije, žari.
Planeti smo iz iste snovi.
Vsi tisti ljudje, ki ne marajo te,
mogoče pa le strah jih je,
da vzameš jim kaj, kar vzelo bi sijaj
iz njihove mavrice.
Ostani, kar si, naj gledajo vsi,
ko plešeš na polni ulici.
Ni samo ime, za vse barve gre,
iz vsakega dne naredi srce.
Največja od vseh, a mala v dlaneh,
ko ti me držiš in z mano drhtiš.
V svetu, kot ta, najlepše je v dva.