Spet pomlad je in čebela Majči.
Leta, leta, leta naokrog.
K sebi vabi jo sladek kozarec,
ki ga čvrsto stiska nek gospod.
Seveda tudi on jo opazuje,
lepa, lepa, lepa se mu zdi.
Utripajoče učke in širok nasmeh,
ki v hipu te razoroži.
Ma-Ma-Ma-Maja rada nagaja,
ko v dolgih nočeh,
ona vleče svoj meh,
fa-fa-fantje so vsi na klopeh.
Ma-Ma-Ma-Maja rada nagaja.
Dvignit vsakega zna,
ko se s prsti igra,
kot nobena druga ne zna.
Vsi ji radi pihajo na dušo,
vsi vabi, vabi, vabijo na cvet.
Kjer bi Majči kdaj pa kdaj pristala,
a ne pusti se kar tako ujet.
Rada tudi prime za orodje,
ona marsikaj popravit zna,
gumo ti zamenja kar na en dva tri,
vmes pa kakšno še zapoje ti.