Kak hrast na samotnoj livadi,
pokončen in šürkih ramen,
v sončnem zahodi stoji,
oče moj.
Okouli je njega vse smej,
okouli je njega mladost,
a njemi na lici se skuza
kak biser svetli.
Oče moj, ne jouči,
obriši skuze,
pozabi zdaj vse,
nasmehni se.
Oče moj, ne jouči,
gnjes praznik je tvoj,
smo dragi s teboj,
Boug živi te.
Od sunca preplanulo lice,
od dela zgarane roke,
povejo mi vse o trplenji,
oče moj.
Kak hrast na samotnoj livadi,
pokončen in šürkih ramen,
na rokaj so srečni ti vnüki,
zatou se nasmej.