Zdaj, prijatelji domači
spijmo en’ga v slovo,
preden prašna vaška pot
v svet me odpeljala bo.
Pozabimo zdaj na žalost,
naj na licih bo le smeh,
saj čez malo manj kot leto,
tu se našli bomo spet.
Vem, da ti me boš čakala
moja draga, ves ta čas,
dolga pisma boš pisala
in od tam bom pisal jaz.
Zdaj zapojva skupaj, mama,
vem, ponosna si na to,
da tvoj sin bo stal na straži
in na tebe mislil bo.
Zbogom, draga, zbogom, rodni kraj
in otroštvo, ki ga več ne bo nazaj.
Zbogom, mati, moj domači prag,
jutri sin slovenski bo vojak.