V starih je cajtih preprosto vse b’lo,
če ljub’ci si hotel, prebudil si jo,
gor lojtro postavil, pod oknom zapel,
od hribov poslušal odmev.
Moderni so časi, zdaj drug je bonton,
res vražja iznajdba je ta telefon.
Ne rabiš več lojtre, ne pesmi zapet,
dovolj je številko vrtet.
“Halo, halo, halo,”
spet kličem svojo ljubico,
“halo, halo, halo”
in upam, da zaman ne bo.
Se včasih oglasi, a drugič spet ne,
a meni vseeno kar vriska srce,
četudi v prazno zvoni telefon,
zvečer zopet videl jo bom.