Dve srci, ena ljubezen, večni spomin.
Nisem Romeo in ti nisi Julija.
Tud če bi bla, to ni tista pravljica.
Zato pokliči me, reci, da sem ti vse,
mogoče ta trenutek bo začetek najine pravljice.
Vedno obujal bom te spomine,
kaj vse počela sva sredi zime.
Pridi k meni, stisni me močno,
bova skupaj gledala nebo.
Najlepša zvezda na nebu si ti.
Tvoje telo v temi se blešči.
Lep je trenutek, ko ob meni si,
takrat izginejo vse skrbi.
Ko stisneva dlan ob dlan,
slabe stvari dava na stran.
Ne misliva na naslednji dan,
le da prišel je trenutek iz sanj.
Povedal ti bom pesem, ki bo brez besed.
Če hočeš, ti dam podoknico zapet.
S tabo obkrožil bi cel svet,
brez kril odpeljal bi te na drug planet.
Najina sreča, trenutek iz sanj,
naj bo večna, ko stopiva vanj.
A kaj, ko sreča ni večna, vse se spremeni,
ostane duša boleča, trenutki iz sanj so odšli.
Ko z ustnicami bom šel proti tebi,
če hočeš, me poljubi in objemi,
strah s sebe preženi,
moj val ujemi.
Ne glej na druge stvari,
poslušaj, kar srce ti govori.
Sem le človek, ki ni brez napak,
človek, kakršen je vsak.
Povsod lepa dekleta, gola koža,
a vseen’ mi je lepše, ko me tvoja roka boža.
Najlepše, kar se mi na tebi zdi,
je tvoj nasmeh in tvoje oči.
Ko budilka zazvoni,
moje telo se prebudi.
In spet se zave, da prišel je nov dan
ter pustil le spomine na trenutke iz sanj.
Povedal ti bom pesem, ki bo brez besed …
Pri vsakem cilju si vedno imela le klicaj,
a sedaj v vsaki solzi vidim le vprašaj.
Jaz grem naprej, ti greš nazaj.
Ne vem zakaj? V glavi spet vprašaj.
Naj tvoje solze se posušijo,
najlepše oči spet lesk dobijo.
Naj telo dobi energijo,
žalostnim trenutkom reci »Adijo!«
Ujemiva spet skupno pot,
naj srci se povežeta kot nekoč.
Da smisel v življenje bo spet prišel,
najlepši trenutek iz sanj oživel.
Ljubezen bo nama dala moči,
ojačala bo nama kosti.
Pa čeprav večnega življenja ni,
naj z najino ljubeznijo to se zgodi.
Povedal ti bom pesem, ki bo brez besed …
Srce ve, koga rad ima in komu za celo življenje podaril bo ga.