Dekle, ti si meni vse,
ljubezen in sreča pomenita mi vse.
Zato mi odpusti, če kdaj ti bom lagal,
jaz bom te vedno, vedno ljubiti znal.
Vidim te v sanjah, vidim te v temi,
ti si moja luč, ki v meni gori.
Moja sreča, moj biser sred’ morja,
moja zvezda Severnica sred’ neba.
Ti si moja kraljica, vladar sveta,
s tabo odšel bi tja, kamor hotela bi tvoja želja.
Kadar sva skupi, zelo nama je lepo,
čez nekaj časa pa spet mi je hudo.
Tvoj pogled me omami, tvoja senca me zagrabi,
ampak to nisi ti, govoriš samo laži.
Tebi je vseeno, kaj zdaj čutim jaz.
Če se z mene delaš norca, povej mi to v obraz.
Da ne bom trpel, napačne želje imel,
daj poglej me že v obraz in povej mi to naglas.
Moje srce bije samo za te,
ampak tvoje prevare mi brišejo želje.
Dekle, ti si meni vse,
ljubezen in sreča pomenita mi vse.
Zato mi odpusti, če kdaj ti bom lagal,
jaz bom te vedno, vedno ljubiti znal.
Ko se srečava, začne se pravljica,
oba srečna sva do konca srečanja.
A to ne traja dolgo, ker se razideva
in spet o teh trenutkih se le spominjava.
Kako vesela sva bila, ko si poljube sva delila
in z roko v roki naokrog sva hodila.
Ta zgodba je končana, spet sva se razšla
in ne vem, kaj je zdaj s tabo, da tako si neodločena.
Daleč sva narazen, spet mi je hudo,
a v svojih sanjah mislim spet na njo.
Kako sva skupi, kako se ljubiva,
kako sva srečna, ko spet se srečava.
Usojena si sva, ampak trpiva zdaj oba,
kar želita srci si, to priznati nočeš ti.
Jaz pa hočem, da bilo bi kot v vsaki pravljici:
»Živela sta srečno do konca svojih dni.«
Dekle, ti si meni vse,
ljubezen in sreča pomenita mi vse.
Zato mi odpusti, če kdaj ti bom lagal,
jaz bom te vedno, vedno ljubiti znal.
Ko pa vrnem se na realna tla,
najraje zajokal bi, ker se nisva srečala,
a za tebe vedno bo gorela iskrica,
ki ne bo nikoli ugasnila.