Ob robu gozda hodil sem nekoč,
opazil zalo dekle sem gredoč,
v zeleni travici sedela je
in v venček spletala spominčice.
“Preljubo, rajsko dekle,” sem dejal,
“Kaj, ko bi šopek cvetja ti nabral?”,
ta s Krasom se primerjati ne da,
kot tvoja mala je spominčica.
Položil sem jo dol na mehki mah
in krilce dvignil sem ji prav nalah,
na njenih prsih ležal sem sladko
in kradel majhno ji spominčico.
Ko pa deveti mesec je minul,
na svoje okno trkati sem čul,
“Oh, mlad gospodič, naj te sram ne bo,
prinašam majhno ti spominčico.”
Tako se vsak’mu fantu naj zgodi,
ki žlahtnih rožic trgat’ si želi.
Kdor žlahtnih rožic trgati ne zna,
ostane mala mu spominčica.