Kje so zdaj časi mamica,
kje na vasi lipica,
kjer sva ljubila se midva,
srečo uživala?
Kruta sekirca je sekala
in je to lip’co posekala.
Zdaj ni več hladne senčice,
zdaj ni več lipice.
Iz te lipe stesana
bila je mala zibelka,
v njej pa je moja deklica
sinkota zibala.
Kje zdaj sije sončece,
zdaj ni več hladne senčice,
da bi se človek odpočil,
z ljub’co se veselil.