Pozimi, pomladi počivale ste,
grabljice moje, oh, zdaj pa več ne,
kosa že poje hajd’, hajd’ na goro,
hajd’ na zeleno goro.
Kosec z nabrušeno ostro koso,
rožice reže in trav’co mlado,
kosi, le kosi, oj, kosec ti mlad,
sredi zelenih livad.
Travica pada in rož’ce vene,
z grabljami grabi jih mlado dekle,
rožice bele, oh, zdaj so mrtve,
več ne krasijo gore.