V svoj svet znova odhajam,
ko se skrije tisoče zvezd.
V miru tam se sprehajam,
stran od mesta, stran od sivih, polnih cest.
Petje ptic, bele breze in dan je lep.
Stopam po listju rumenem, 
nad mano jasno je nebo 
in veter šepeče mi, da je jesen prišla.
Hodim po polju zoranem, 
žarki mi božajo telo 
in veter šepeče mi, da je jesen prišla.
Ko ne najdem veselja,
lepih, nežnih, svetlih besed,
duša ve kje je sreča
in zato grem v naravo jo ujet.