Strel samo za pozdrav
in za slovo je planil v noč.
Sredi trav pokopan tu leži,
kjer je pal brez besede na ustih.
Jaz pa čakam pomladi,
slutim nežne dlani moje drage,
čutim božanje las in besedi dve.
Brez besed, sredi trat,
ko pomlad je tu.
Zakaj me ta beseda trobente spominja na tiste,
ki nimajo več pravih besed na ustih?
Le zakaj vse te rože
sredi polja leže in trohnijo?
Da bi vsi ti ljudje zaslutili čas
in pomlad, ki za vse je enkrat samo.