Ribič ribe gre lovit, v vodi tam za grmom skrit
palico v rokah drži in na ribico preži.
Ves zamaknjen od skrbi, v vodo uprte so oči,
vrvica potrese se, prazno ven potegnil je.
Skoraj ščuko bi dobil, prepočasen je le bil,
prazen trnek zdaj ima, ribica pa se smehlja.
Pozno je že, se mrači, rib’ce od nikoder ni,
črvov kmalu več ne bo, saj mu rib’ce vse požro.
Noč prekrila je zemljo, ribiču pa je težko,
niti ene ni dobil, ribice je le redil.
Ribič gre domov srdit, mislil je, da rib bo sit,
pa namesto ribice za večerjo bo kafe.