Danes je petek in spet sedim na stolu v sobi.
Skoz tanke stene slišim krike ženske, ki jo nekdo davi.
Iz dneva v dan vse je isto, nč se ne spremeni,
ne ločim več dneva od noči.
Prav neč, prav neč se ne spremeni,
vse je isto, isto vse dni.
Prav neč, prav neč se ne spremeni,
ne ločim več dneva od noči.
Spet je nekdo skočil skozi okno v sobi.
Čustva so premrtva, da bi slišal njihov jok.
Mučna belina naših sten me spravla ob pamet,
ob treh me spet peljejo na elektrošok.
Vse je isto, neč se ne spremeni!
Vse je isto, neč se ne spremeni!
Prav neč, prav neč se ne spremeni!