Sem pravi Primorec, iz Istre doma,
za mene najlepša dežela je ta.
Tam lepa dekleta so, vince sladko,
nikjer na tem svetu tako ni lepo.
Pod murvo se zberemo fantje z vasi,
v družbi veseli zapojemo si
in včasih na pladnju pršut zadiši,
ne vejo Ljubljančani, kakšni smo mi.
Hej, Korado!
Nekaj me muči le,
nekaj želi si srce.
Če bi se lahko še enkrat rodil,
najraje Primorec bi bil.
Na morju je barka, v njej pa smo mi,
kot naši očetje smo ribiči vsi.
Če mreže so polne, veselo je vse,
je z ribo bogato to naše morje.
Jeseni iz oljke se olje cedi,
veseli smo vsi, če bogato rodi.
Za pridne je roke dela povsod,
kdor delati hoče, lahko je gospod.
Veš, Korado …
Kaj?