Poznam njen magični dotik,
v prepoln album starih slik
bi vedno znova kaj dodala.
Ko pride, zavrti se svet,
ko gre, umrem za nekaj let,
morda pa bo nekoč ostala.
Ko je tu, je življenje kot vrelec idej,
ko je ni, ne znam več naprej.
Malo za hec, malo zares
pelje do roba me in čez,
prodaja mi zdaj solze, zdaj smeh.
Malo za hec, malo zares
z mano zapleše čuden ples
in znajdem se pod nebom ali pa na tleh.
Srce je kakor plastelin,
odtisi sladkih bolečin
so sled, ki jo pusti za sabo.
Brez nje sem izgubljen in sam,
brez nje še dihati ne znam,
sreča pa drsi v pozabo.
Ko je tu, je življenje odprto, brez mej,
ko je ni, ne znam več naprej.
Malo za hec, malo zares
pelje do roba me in čez,
prodaja mi zdaj solze, zdaj smeh.
Malo za hec, malo zares
z mano zapleše čuden ples
in znajdem se pod nebom ali pa na tleh.
Samo na videz sem še trezen,
ko se dotakne me ljubezen.