Hej, sem slišal vsak tvoj dih, lovil z dlanjo dotik,
v pogledu te odseva. Zdaj spregledaš moj namig
izgubljava navdih, ki naju je povezal.
Nepremagljivo!
Pridi izvabi pesem kitari pozlačenih strun,
naj me v ognju spet potopijo v divji tolmun.
Pridi dotakni se me v travi brez meja navad,
naj mi telo in dušo omami nova pomlad.
Hej si dvignil me nad tla, ponesel do neba,
s pogledom polnil sreče …
Zdaj je še vedno kot takrat, le še bolj imam te rad
in iskanje vse manj tebi tja, sanje leteče.