Na liniji nemira
zahod topi se v svit,
med sencami večera
jutro se odpira.
Ko burja se zaganja,
srce je kakor ščit.
Sem noč pričakovanja,
dan, ki še kar sanja.
In ta občutek,
ko večnost briše čas,
gre kot trenutek
skupaj z mano skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras.
In ko spomini
se sprožijo kot plaz,
drse v tišini
skupaj z mano skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras.
Iz vaškega zvonika
gre zvok prek starih trt.
Otroštvo je kot slika
nežnega dotika.
Prezgodaj za zahvalo,
načrt je še razprt.
Nebo je ogledalo,
sonce je ostalo.