Iščejo roke pot do njenega sveta,
a ne razumejo, da tm ni prostora za oba.
Le njeni glasovi, ko plešem z volkovi, ugašajo nemir.
Pozabi me, kakor da me sploh ni tu,
izrabi me, ko strah prevlada v snu,
le njeni glasovi, ko plešem z volkovi, ugašajo nemir.
Povej mi Katrina, me sploh rada imaš?
Nazaj se ti vračam, da me spet izigraš.
Čaka me poraz, neizbežen v bitki tej,
večer bo dokaz, prav to me vleče k njej.
Le njeni nasmehi, na poti k utehi, ugašajo nemir.
Kličejo…me solze na pomoč,
nočejo za njo, razlit se vsako noč.
Ne sprejmejo mojega opravičila,
da se bo zame spremenila.
Šibko točko udari, le ti jo poznaš.
Vse bolj gorim, hrepenim,
za vsakim strelom, ki ga zadaš.