Bela cesta čez doline
pelje prek voda me v širni svet,
v lepa mesta pod planine,
ki blestijo se kot gorski cvet.
Širna polja, plodne njive,
vmes pa trta, pripeta v breg,
in na koncu mi šumlja košček modrega morja:
najlepši je naš slovenski svet.
Naša je dežela lepša kakor raj,
dragulj je vsak najmanjši naš slovenski kraj,
tu razsuta je lepota sred’ gora,
vsaka ped zemlje je iz zlata.
Ob gozdovih ljubke hiše
so raztresene med travniki,
pod vrhovi žarek riše
slike pravljične vse sončne dni.
Sredi jase srna pase
na dobravi se pod večer,
ptica v zarji jutranji mi o sreči zažgoli:
najlepši se dan pri nas rodi.