Gledam obraze veselih ljudi,
meni pa solza po licu polzi.
Leto okrog je in božič je tu,
jaz pa ne uživam njegovega miru.
Letos ostal sem na svetu tem sam,
domačih ni več, odšli so drugam.
Nikoli ne bo, kot takrat je bilo,
ko skupaj krasili smo božično drevo.
Zakaj, življenje, storilo si to,
vzelo najdražje mi, vzelo mladost?
S solzami okrasil bom svoje drevo,
naj one povedo, kam pelje me pot.
Duša boli, ker srce me tišči,
naj sneg ohladi mi občutek pekoč,
vrnite nazaj me v čas tistih dni,
ko skupaj čakali božično smo noč.
Legla je noč na bela tla,
polna radosti in ljubezni je vsa.
Tiho zvonovi v daljavi pojo,
meni pa solze po licu teko.
Kdo mi obrisal bo moje solze,
kdo razveselil bo moje srce?
Recite, ljudje, mi, da sanje so to,
ponesi me k njim božično drevo.