Bli so divji cajti,
ko se nam je Drava lena zdela,
ko nobedn ni verjel še,
da bi nam lahko sanje vzela.
In bli so taki dnevi,
da bi še Pohorje prestavo,
prijatli, tistim cajtom
rad bi zaj nazdravo.
Še eno rundo daj, točajka,
za družbo staro,
še en liter in daj kitaro,
da nazdravimo, da zapojemo,
da se spomnimo in da pozabimo.
A zaj so taki cajti,
ko vsak po svoje mislit je začel,
čez noč smo vsi spoznali,
da druge sanje vsak od nas je mel.
Zaj pač vsak po svoje
čez Dravo kamne mečemo
in vedno bolj poredko
še kako pravo fkup kdaj rečemo.