Imam roke, imam glavo, imam šole,
prodajam tretjino svojega življenja
najboljšemu ponudniku.
A kamorkoli pridem,
kamorkoli grem,
kamorkoli se obrnem,
dela zame ni.
Čeprav jaz lahko
delam, delam,
delam, delam, delam,
delam kot zamor’c.
Ko pridem zvečer domov,
kaj naj rečem otrokom?
Naj si odrežem roko
in rečem: »Na, najejte se, deca!«?
Mlad sem in lahko stojim
pred pisarnami in uradi,
pred socialnimi delavci, patronažnimi sestrami
in prosim za pomoč, podporo in štipendijo.
Čeprav jaz lahko
delam, delam,
delam, delam, delam,
delam kot zamor’c.
V službah izza svojih telefonov
kažejo s prstom.
Na mladih svet ostane,
ko umremo, dobite vse ostanke.
Ne prosim milosti, ne vbogajme,
ničesar ne prosim.
Samo zakaj nas je vedno več na cesti,
zakaj v časopisih vedno več gesel?
Zato da delam, delam,
delam, delam, delam,
delam kot zamor’c.
A kaj naj delam, delam,
delam, delam, delam,
delam kot zamor’c?
A kje naj delam, delam,
delam, delam, delam,
delam kot zamor’c?
Kje naj delam, delam,
delam, delam, delam,
delam kot zamor’c?