Ogrlico nosila
je moja vila
zato so jo klicali vsi
Maja z biseri,
Maja z biseri.
Obraz kot s španske slike,
oči velike,
nasmehi pa kot čudeži,
Maja z biseri,
Maja z biseri.
Ljudje, ki so jo kdaj poznali,
vzljubili so jo slej ko prej,
da vsak je biser so dejali,
simbol lepote, skrite v njej.
Živeti je začela
in prekipela,
da v nič so se razblinjali
njeni biseri,
njeni biseri.
Srce je neugnano
in razigrano,
ko Maja v sladko noč beži
skupaj z biseri,
skupaj z biseri.
In bolj, ko srečo vsem razdaja,
manj sreče Maja zase ima,
da vedno krajši niz postaja
prepozno, kakor vsak spozna.
Zdaj tisoč milj od raja,
v tančici Maja,
vprašanj neskončnih se boji:
“Kje so biseri,
kje so biseri?”
Ogrlico še eno,
ponarejeno,
je v žalosti kupila si,
Maja z biseri,
Maja z biseri.
A Maja le ni srečna,
ne, ne, ni srečna,
čeprav spet kličejo jo vsi
“Maja z biseri,
Maja z biseri”.
A kaj, ko vsi smo skupaj,
vsi smo kot Maja,
vsaj enkrat smo v življenju vsi
“Maja z biseri,
Maja z biseri…”