Pred vrati bele hiše
tiho zdaj stojiš,
hiše, kjer bori
življenje se in smrt.
V roki bel papir je,
nič ne govoriš,
čez dneve ti nebo
pogrinja težek prt.
Nikoli ni tišina
tako naglas zapela
in žalost tvoje sreče
tako zelo objela.
Ob tebi bom ostal
in boljši bom postal,
to življenje zdaj te rabi,
zame, zate, ne pozabi.
Ob tebi bom ostal
in boljši bom postal,
kot vsak dan poje zvon
jutru v poklon,
tebe ljubil bom.
Rad bi, da sva eno
kot nikoli prej,
vsak dan rojstni dan
in novoletna noč.
Kot cirkus bo življenje,
jokaj se in smej,
kar te zdaj ubija,
ti bo dalo moč.
Kako bila sva slepa.
Zakaj sva dopustila,
da šele kos papirja
kot veter dvigne krila?