Prideš z luno, ti to znaš,
na zadnja vrata, ključ imaš.
Kako začutiš, da sem sam,
da spet lahko vse ti dam?
Zdaj greva nad oblake,
sreča je za junake.
Kaj pa sva midva?
Spet bo ostalo vse le med nama,
ker z jutrom boš odšla,
on ti da varen dom, pri meni iščeš sanje.
Ne morem tako naprej!
Kako, povej, naj delim te z njim?
Vedno, ko greš, mi pusti kapljo upanja.
Prišla boš tiho, ti to znaš,
pred svoja vrata, ključ imaš.
Objel te bo in vse verjel,
a ti srca ne bo ogrel.
Vrni se nad oblake,
sreča je za junake,
čaka naju dva.