Gvido sočo stari, povej, kako je kej sz tabo,
že dolgo je od takrat kar šou si proč od nas.
Zdej velik si gospod an zna bit, da si že pozabu,
da to bogu zad za ritjo stoji tvoja rojstna vas.
Od zmerem rad si lepetal, an zmerem rad si blodu,
an prou use si vedu, an prou neč nisi znal,
dve levi roki mel si, delal pej si samo škodu,
ni čudno Gvido, da glih u politiko si šou.
Veš jest se ne spoznam kej preveč na demokraciju,
kako bi lohkor vedu, kera toja stranka je,
kej češ od zmeram poznu samo enu sem partiju,
an to je tista sej veš, partija od briškule.
Kapiral sem, da ste konzervativno liberalni,
zadržano radikalni, levo desne bolj smeri.
Malčk rdeči an malčk beli, se pravi roza univerzalni,
če je prou gosto, znate bit tud lila pikčasti.
Jest ostou sem en štronco, ti si pej politik ratu
ti od zgora, jest od spoda p’hamo naprej ta svet,
eden služi kruh s kravato, drugi pej z lopato,
eden komandira, drugi mora tiho bet.
V časniku sem bral, da maste kar v redi plačo,
an če maš polhno ret, se moraš dosti bot vsrat.
Kar dol poserjeste, dobimo mi odspoda v fačo,
tako je blo od zmeram, kaj se če človk lamentat.
Veš Gvido, mlad politik je glih tak ku mlado prase,
je mičken, luštkan, zlat ga ni nankar za en par klobasc,
ma hitro pole ka ga človk h koritu v štalo nese,
zredi se, usmradi se an rata z njega velik prasc.
Ben ahti, Gvido, tist bot ka človk neč za jest več nima,
zakolje, kar je v štali an obesi na rampin,
an pravjo Gvido, da bo ljetos strašno huda zima,
zna bet, da tudi zate hmali pride cajt kolin.