Ka jest bil sem mlad, blo lepo je na vasi,
takrat se živelo je, ma be tako bolj počasi.
Zvečer smo šli pobi pupam zapet,
če ne pej pit vino, ano jegrat tršet.
Pod noč pej je v betulu šla kompanija,
pokazat kdu dec, an kdo šporka špija.
Vsi vejo, če zdrav bil sem, zmerem sem šou,
v betulu taprvi, ma tazadnji domov.
Ref.:
Nikdar v življenju ne hitet, bohvari
pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari.
Lepe reči morš guštirat na lahno,
da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,
da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.
Pup nikdar v življenju jest nisem se branu,
pero sem rihtu počasi jeh, anu po anu.
Eee, s pupami dragi moji, treba je znat,
ma ne samo znat, anzi tudi zdržat.
Za marskterga pravle so, da je ko roža,
usahne še prej, ko ga pupa poboža.
Z mano pej prou vse kontente so ble,
jaz zmerem usahnu sem zjutro šele.
Ref.
Ja, jest v življenju uživ dosti sem sreče,
zdej usim se zadelam, sin včasih mi reče:
“Ma oče zdej jemaste že cirka sto let,
ja zdej mam pej zadosti vas, ma dejte že umret!”
Mam tam gor v nebesih že celu klapu soju,
sej rad bi kdaj z njimi, ko soj cajt spet kejšnu ljepu zapoju.
Ma pravju, da tam gor prou neč vina ni,
eee, bom malčlk še počaku, se neč ne mudi.
Ref.