Oče naš, k si v nebesih tm zgoraj,
bod’ posvečeno tvoje ime,
pa dej nm kej božje pokore pršpari,
zadost si jo delamo sami tole.
Vsazga, k v tojem imenu nam pridga,
da on vse ve, an midruj pa prou neč,
res bi blo fajn, če podruzaš m’rbit ga,
naj se v božje delo ne meša preveč.
Pridi k nm tvoje demokracije,
naj rata nam enkrat taprave zvalit,
da naujo volitve spet kt laufarije,
ku n’kol ne veš, kdo za larfa je skrit.
Našim tavišnim dej pamet u glavo,
k res velik manjk je te robe tist tam.
Pa ne jih n’koker zapelat u skušnjavo,
da spet bi podelal na glave se nam.
Sej vidiš, marsker člouk ne ve niti tega,
če naj dobi si svoj vsakdanji kruh.
K’šen druj pa, k ma polno rt vsega,
še člouk ne zna bit, misl pa, da je bog.
Zato nas ne štrafaj še ti, sej človeku
že druj člouk od nimr je največi štraf.
Pa ne mi zamert za vse to, kar sem reku,
da bleblem in gousem kt en blapntaf?.
Sam, ko dej tako je, molčat se ne da,
še če stokrat zamerjo ti, pa sej sam dobro veš –
tud ti če b’ govoru sam to, kar drug’m paše,
gvišno te nebi prbil gor na križ.
Oče naš, k si v nebesih tm zgoraj,
bod’ posvečeno tvoje ime,
pa dej nm kej božje pokore pršpari,
zadost si jo delamo sami tole.
Sej vem, da največji od vseh naših grehov
je, da b’mo zaumašal, frnihtal ta svet.
Če tvoje je volje, da vse boš poglihal,
tako da boš šou vse ljudi pokomplit.
Če vidiš, da to cira? že tolko cajta,
da zreli smo spet za vesoljni potop,
le pomisl mau prej, pa sej se ne odrajta,
že zadn’č ni nucalu neč vse u kop.
Oče naš, k si v nebesih tm zgoraj,
bod’ posvečeno tvoje ime,
pa dej nm kej božje pokore pršpari,
zadost si jo delamo sami tole.