Gospod sodnik, vam povem kar u faču,
jz sm za vse kriv an jz bom tud plaču
za tistu reč, k se je un dan zgodila.
Ljudje smo enaki po črki zakona
samo, eno je človek an drugo je mona.
An vsi vemo, kdo je Ivo Balila.
Gospod sodnik, taki ku Ivo me spravjo na obrate
an to je krivo, da danas smo pršli sm k vam na sodnijo.
Za moju nervozu ga ni apaurina,
edino, kar nuca, je kajšen glaž vina,
k grem ga spit u miri če v oštariju.
An tist večer sm gruntu pr enem kvartinu,
kako bom se sz plaču čez mesce pr’rinu
k se v oštariju prkazu glih on je.
Ma rajši ku Kristus bi trpu na križu,
rajši bi fasu enu krvavu grižu,
mi mogu ni nardit mi večje škalonije.
Sem muču en cajt, hehe, ma mi ni dalo mira,
poklicu sem kelnarco: “Slišiš, Elvira,
zna bit, da sifonja vm je zamašila.
Nekej smrdi tule ku ena kagada,
a, zdej sm pej vidu račun tega smrada.
“Živjo, kaku si kej, Ivo Balila?”
Se nardu je gluh, “Kako, prosim?”
“Neč, samo sem vprašu lepo te, kako si?”
“Ali mogoče žališ ti mene?”
“Ma ne, samo pravim da slab zrak je ratu,
zato prosim te, nardi enu pasedžatu,
sej veš, zakaj, zaradi higiene.”
“V tej državi vsi državljani smo enakopravni,
in kdo mi lahko brani mi tu v miru popit eno kavo?”
“Ma kdo ti kej brani, jaz bi te prosu, da greš,
dočer si še v enem kosu,
k da se mi kažeš tole, ni zate zdravo!”
Je dvignu nos u luft, “Te ignoriram!”
“Neč novga, ignorant si bil zmeram.”
“Kaj si ti misliš, mi je vseeno.”
“Ma dej, hodi proč, dočer maš še noge,
k če ti dam zdej jz en punj med roge
boš ko da bi speštu bi te avtotreno.”
“Ohoho, je to grožnja mogoče?
Pazi na svoje besede, če nočeš,
da jaz tu pri priči pokličem organe!”
“Ma neč ku pokliči, da neboš pozabu jim reč,
da nej enu metlo prnesejo s sabo,
da pometejo tisto, kar od tebe ostane.”
“Ti mene blatiš, vsi so mi priča.”
“Jenji že en bot za rep cukat hudiča.”
“Ti sploh ne veš, kaj sem jaz naši stranki.”
“O, z lepim se hvali, pogledi ti njega,
ben če češ vedet, prou glih zarad tega
mi nimaš kej smrdet tole pr sanki!
Kdo šinfa oblast? Si prej leta an leta
ku član občinskega komiteta po oštarijah vleku na uha.
Zdej hodš pej k maši an šinfaš tardeče.
Si se ku kalceta obrnu, se reče.
Ti smrad si, Ivo, k se ga na delč zaduha!”
Da bi vi vidu, kako je ratu rdeč u lica
an začnu jecljat, “Ne, ne, to to je neresnica,
jaz sem vedno spadal med demokrate.”
“Ne, Ivo, ti si zmeram spadu med gnide,
k vejo, kako se oblasti u ret pride,
an k so usrani ku soldaške gate.”
“Daj, no, takrat je bila druga scena.”
“Ma jenji govorit, k nima pomena.”
“E, rad bi ti rekel, tako kot človeku.”
“Nastoj, k te bog je narobe sestavu,
an jemaš ret tam, k bi morgu met glavu.
Zato bo smrdelo vse, kar boš reku!”
“Poslušaj, no, tisti časi so mimo,
zdaj je drugače, raje bodimo prijatelji.”
Ni jenju, ni jenju.
Sem rekel: “Ma komu jz govorim, zidu?
U gnoj sm že stopu an sm ga tud že kidu,
prjatu pej neb’m z njim nikdar u življenju.”
An glih so se mi malo ofrišali živci,
sem slišu ga reč naskrevš: “Primitivci!
Vsem se vam toži po bivšem sistemu.”
Godpod sodnik, glih to je še falilo,
an se mi je pred očmi kr zoblačilo,
an je ku toča padalo po njemu.
“Gospod sodnik, če ne b’ bli zraven drugi,
bi danes Ivo ležal u trugi.
So k sreči skočli vmes moji prjatli.
Sej oni ‘teli so pomagat možu,
ma sproti mu je vsak še kej naložu,
an je zgledalo, ko da bi vsi ga mlatli.”
Ma pustmo stat, pustmo stat.
“Gospod sodnik, vam povem kar u faču,
jz sam sm za vse kriv an jz bom tud plaču.
Ivo pa nej plača čimprej enu mašu.
Sej, ljudje smo enaki po črki zakona,
samo eno je človek an drugo je mona.
An k glih pr tem smo, bi vas nekej še vprašu.
Po tisti barufi sm res fajn se skalmiru.
En cel mesc ku dojenčk spat sem reveru.
Ma zdej spet nervozen ratavam nu malo.
An dejte mi povedat, taku na samem,
samo tolko, da vem, če kredit nej uzamem.
Če še en bot ga, kolko bo koštalo?”